Kot arhitekta me je pomanjšan model snujoče arhitekture izzival že od nekdaj. Tokrat sem se soočil z obratnim izzivom; narediti namreč model že obstoječe stavbe, pa ne vsakršne, pač pa te, ki že od nekdaj stoji v domačem okolju in dandanes pospešeno izginja. Posebnost te arhitekture je, da nima arhitekta, niti zanjo ne obstajajo načrti, ker jih niso potrebovali, ker je ljudska, narejena po meri človeka in iz materialov, ki so mu bili na voljo. Govorim o kozolcu, katerega lepota se odraža predvsem v umerjenosti njegove konstrukcije, šele kasneje likovne dekoracije. Niti dva si nista enaka, vsak je drugačen, umerjen po zahtevah naročnika in značaju pokrajine, kjer so ga postavili. Modeli kozolcev, pravzaprav njihovi izrezi, iz te galerije niso takšni. Verodostojno posnemajo razmerja pravih, sestoj njihovih delov in način njihovega spajanja pa je poenostavljen in prilagojen svojemu namenu darila drugemu ali sebi, torej izdelka, ki je umerjen tudi po ceni in velikosti, da si ga moremo izobesiti na prazne stene naših bivanjskih ali delovnih prostorov, zgolj utilitarnih ali pa javno protokolarnih. Čeprav gre za izreze modelov, ti namreč učinkujejo kot slike s poenotenim okvirjem. Pri nizanju več slik v zbirko je to posebej dobrodošlo, saj tako na zidu izstopajo le motivi kozolcev v vsej svoji raznolikosti od najstarejših asketskih konstrukcij do likovno bogato okrašenih kompozicij. Filigranski leseni izdelki so plod uporabe visoke tehnologije in nezamenljive roke njihovega potrpežljivega sestavljavca. Avtor fotografij modelov kozolcev in čebelnjakov je industrijski oblikovalec Borut Dvornik. Avtor Damjan Popelar